Drage ženske, ne gre vse naenkrat
Poslušala sem predavanje neke »znane« Slovenke. Z vsem spoštovanjem in vero, da želi le dobro, bom vseeno njeno predavanje izkoristila kot podlago za današnje pisanje. Najbolj dobronamerno, kar se da. Seveda ne da bi omenila, koga imam v mislih. Koliko oseb se bo v tem prepoznalo, pa ne štejem za svojo odgovornost.
Bilo je predavanje za ženske, natančneje za ženske podjetnice. Ne bom pisala podrobno, nujno pa moram nasloviti nekaj ključnih točk. Ključnih, ker so temelji naših življenj in hkrati najpogostejše področje, kjer prihaja do zmot, pomot, zavajanj in sploh najrazličnejših izkrivljanj. Pa pojdimo na ožje področje. Naj se tokrat razpišem samo o ženskah. O naših življenjih, o prednostih, s katerimi smo blagoslovljene, predvsem pa tudi o »tegobah«, ki sodijo poleg. O vseh glasovih, ki imajo na nas vpliv, ter kako nas ti glasovi veleumno prepričujejo, da vse zmoremo vse. Da imamo lahko vse. Da nam je vsem vse dosegljivo. Hkrati pa še nisem zasledila, da bi kdo od teh glasov izumil preverljivo, merljivo in ponovljivo formulo vsega, kar zagovarja.
Tako enostavno nekako ostanemo praznih rok ter z izrazi in besednimi zvezami, kot so: stvari so preproste, le razumeti jih je treba; treba je iti k osnovam; treba je iti k izvoru; najti moramo pravi vir informacij; treba je poslušati in aktivirati svoje srce; treba je opraviti s svojim egom; novo lahko pride, ko staro odide; poslušajte svojo intuicijo; obrnite se proti svetlobi; bodite ljubezen; premaknite se iz območja udobja; pravico imate biti srečni; lahko ste uspešni; biti razsvetljen; z lahkoto ste bogati in tako naprej, da ne bom zapravila pol strani za naštevanje. Besede prenesejo vse. Kaj pokaže praksa, pa je nekaj drugega.
Zadnje čase imam občutek, da se pol žensk bori z egom, druga polovica pa z narcisi. Koliko pa se jih pravzaprav zaveda, da se v resnici bojujejo zgolj z lastnim občutkom nevrednosti, ujetosti in neizživetosti? Lahko si še tako zatiskamo oči, pa bavbav ne bo izginil. Lahko se še tako družimo v najrazličnejših motivacijskih skupinah enako mislečih žensk, pa se bomo po slovesu še vedno srečale same s sabo, svojimi dilemami in svojimi dvomi. Dokler ne postanemo same svoje navijačice, smo le začasno in z omejenim rokom trajanja napolnjene od navijanja drugih za vas. In dokler same ne raziščemo in najdemo svojega bistva, dokler ne določimo svojih ciljev in jih tudi smiselno umestimo med vse vloge, ki jih nosimo … do takrat si izposojamo vsebino drugih. Ta pa nam zmotno ustvarja občutek, da je naša in da nam je dosegljiva.
In tako spet obstaja nevarnost, da se bomo utrujale s tekom na neznane proge in ničnimi rezultati. Govoričenje prenese vse. Zato moramo iskati predavatelje, ki nam poleg uvidov hkrati ponujajo oprijemljive korake. In preizkušati, preizkušati … katere stvari delujejo za nas. Naj nas ne zavede kup klasičnih in preprostih formul, ki naj bi delovale za vse in vsakogar, kjer koli in kadar koli. Če bi bilo vse tako preprosto …
Predvsem menim, da se moramo zavedati, da lahko dosežemo vse, hkrati pa to ne pomeni, da tudi bomo. To je grda resnica, ki je mnogokrat nismo pripravljeni slišati. Prav zares je pomembno, kolikšna strast in osredotočenost se skrivata v nas. Koliko volje, doslednosti in vztrajnosti. Bomo rinile do vrha, tudi če si medtem pobijemo koleno, ostanemo žejne, zlomljenih nohtov, z narastkom v laseh in strahom, da nas morda ujame in poje grizli ali krdelo volkov? Si znamo odgovoriti na vprašanje, kaj nas žene? In se res natančno vidimo, kakšne in kje smo čez pet let? Smo to res me ali smo porabile ogromno volje in energije za pretvarjanje?
Veste, ženske same sebe ujamemo v ogromno past, ki ji lahko rečem kar »multirolling« ali po domače »večvlogje«. Pozabljamo namreč, da smo ključni člen v partnerstvu. Pozabljamo, da smo ključni člen v starševstvu. In zdaj hočemo biti ključni člen v podjetništvu. Ali sem ravnokar napisala, da ne (z)moremo, ne smemo, si ne zaslužimo? Absolutno ne! Sem pa med vrsticami sporočila, da kakor koli obračamo – ne gre vse hkrati. No, odvisno od tega, kakšno ceno smo pripravljene plačati. Ampak verjamem, da svojega fizičnega in psihičnega zdravja ne bi dale. Naših otrok tudi ne.
Zato moramo že na izhodišču razmisliti, narediti temeljit načrt, da nam nekje na poti ne zmanjka energije. To je vse. Samo jasen načrt. Na podlagi naših potreb in prioritet. Tega pa množica kimajočih in zagretih ne dostavlja. Dostaviti si jih moramo same. In si predvsem omogočiti iskren vpogled v nas same, naš morebitni manko in »olupljena« hotenja. Veste, nič ni narobe, če ne čutimo potrebe, da bi rade rešile cel svet. Tudi ni nič narobe, če želimo čas preživljati s svojimi otroki in drugimi člani družine. Prav tako je normalno, če si vse ne želimo milijona sledilcev in dvajsetih parov pajkic. Vse to je OK. In ravno v tej raznolikosti se dopolnjujemo, prispevamo in se razvijamo.
Predstavljajte si, da smo ženske kot razred v osnovni šoli. Vse skupaj prejemamo določeno znanje, usvojimo in ponotranjimo pa ga v svojem tempu in po svojih razpoložljivih zmožnostih. Ena prej, druga kasneje, zagotovo pa vse pridemo na vrsto. Ja, sreča in uspeh se skrivata in izražata v nešteto oblikah in načinih.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna manegerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ.
Umologija (link): https://www.umologija.com/
Tjaša Ravnikar (link): https://tjasaravnikar.si/
Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva
