Parada plesa, kolumna Ane Mesec: Trener, pri katerem ni opaziti nedavne transformacije/osebnega napredka, hitro začne izgubljati svojo karizmo!
Ana Mesec se sprašuje, kje se zgodi prehod iz plesalca v pedagoga in kaj so kvalitete, ki jih v sebi nosi dober trener.
Pred časom sem se nahajala na Danskem, kjer sem opravljala izobraževanje za učitelje joge, se mi ob lekcijah, ki sem jih poslušala, pojavljajo mnoge vzporednice s plesnim svetom. Zelo veliko plesalcev na neki točki v svoji karieri postane tudi trenerjev, nekateri že zelo zgodaj, nekateri po koncu svoje kariere.
To je seveda nek naraven proces, pa kljub temu sem se vedno spraševala, kako se sploh naučiti biti trenerka/učiteljica, saj to definitivno ni isto, kot biti dobra plesalka.
Kje se zgodi ta prehod in kaj so kakovosti, ki jih v sebi nosi dober trener?
Prva stvar, ki se mi je vtisnila v spomin, je to, da je vsak dober učitelj tudi dober učenec. Zamisel, da ko kot učitelj vstopiš v dvorano, pravzaprav hkrati ohranjaš tudi vlogo učenca, je zares vredna kontemplacije.
Spomnim se, da sem bila zmeraj najbolj navdušena nad trenerji, ki so med treningom delali vaje skupaj z nami in s tem jasno pokazali, da se tudi oni še vedno učijo. Večna radovednost in odprtost za nova znanja sta tukaj dve pomembni kvaliteti, vredni omembe.
Tako zelo veliko mi je pomenilo, če je kakšen trener z nami delil svoje izkušnje, da smo spoznali, da je tudi on samo človek s svojimi procesi in da zelo dobro pozna naše stiske ter izzive na poti. Hkrati pa me je pri dobrih učiteljih navdušilo, če so bili odprti tudi za možnost, da se oni kaj naučijo od učencev, in niso imeli odnosa – jaz vem vse, ti pa ničesar.
Najslabša stvar, ki jo lahko narediš kot trener, je, da se postaviš na piedestal in učence gledaš navzdol, da se imaš za ‘nekaj več’ od njih. Hitro lahko spoznaš, da ti bodo prav ti učenci pritisnili na najbolj skrite gumbe in ti predstavljali tvoje največje ogledalo… več na Parada plesa.
Foto: Enja Brelih (na fotografiji Ana Mesec)
