Parada plesa: Prihaja sloviti Wim. Wim Vandekeybus/Ultima Vez & KVS. roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene je mitska zgodba boginje Inane!
Parada plesa: Delo Wima Vandekeybusa roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene (mala začetnica ni lektorska napaka ampak priporočilo koreografa op.u.) je mitska zgodba o soočenju in preobrazbi, svetlobi in temi, smrti in prerodu. Pri njegovi izvedbi avtor sodeluje s skladateljico Charo Calvo, osmimi plesalci ter – prvič – s performerjem in vizualnim umetnikom Olivierjem de Sagazanom. Skupaj ustvarjajo svet, v katerem telesa kot žive, mesene skulpture nihajo med utopičnim in srhljivim, med močjo in krhkostjo. Poetični, skrivnostni naslov je verz iz hvalnice sumerske visoke svečenice Enheduane boginji Inani.
Od vseh mitov, ki obkrožajo boginjo Inano, je najbolj slikovit njen spektakularni odhod v podzemni svet. Inana je božje utelešenje paradoksov človeškega obstoja, njena dejanja so odraz napetosti in protislovij, ki jih mora vsak v življenju prestati. Klinopisi na glinenih tablicah izpred več kot štiri tisoč let so nekatere najbolj starodavnih zgodb človeštva. Ne glede na različnost performativnega sloga Wima Vandekeybusa in Olivierja de Sagazana njuna dela živijo na liniji preizpraševanja, kaj pomeni biti ‘telo’ in kaj ‘človek’.
V jedru de Sagazanovega dela je transfiguracija telesa in obraza z glino in barvo v kepo anonimnega mesa. Vandekeybusovo in de Sagazanovo raziskovanje človeških meja svoj glasbeni odmev najde v materialni in fizični teksturi elektroakustične glasbe Charo Calvo.
Wim Vandekeybus (1963) je koreograf, plesalec, filmski ustvarjalec in fotograf. Svojo plesno skupino Ultima Vez je ustanovil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Izjemen umetniški debi je doživel s prvo predstavo Česar se telo ne spominja… več na Parada plesa.
Foto: Marco Caselli