Pet najpogostejših duševnih stisk pri otrocih in kako jih pravočasno prepoznati
Po podatkih ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) duševne motnje pri otrocih opisujejo kot resne spremembe v načinu otrokovega učenja, vedenja ali spopadanja s čustvi. Našteto v večini primerov povzroči vznemirjenost, frustracije in podobne težave.
Anksioznost
Ko otrok ne preraste strahov in skrbi, značilnih za majhne otroke, ali ko ima toliko strahov in skrbi, da ovirajo njegove šolske, domače ali igralne dejavnosti, lahko otrok dobi diagnozo anksiozne motnje.
Primeri različnih vrst anksioznih motenj vključujejo ločitveno anksioznost, izjemen strah pred določenimi stvarmi ali situacijami, kot so psi, žuželke ali odhod k zdravniku (fobije), socialno anksioznost in ponavljajoče se epizode nenadnega, nepričakovanega, intenzivnega strahu, ki prihajajo s simptomi kot so palpitacije, težave z dihanjem ali občutek omotice, tresenja ali znojenja (panična motnja).
Ne spreglejte
Anksioznost se lahko kaže kot strah ali zaskrbljenost, lahko pa tudi naredi otroke razdražljive in jezne. Simptomi tesnobe lahko vključujejo tudi težave s spanjem, pa tudi fizične simptome, kot so utrujenost, glavoboli ali bolečine v trebuhu. Nekateri anksiozni otroci svoje skrbi pogosto zadržijo zase, zato lahko njihovi starši včasih spregledajo simptome.
Depresija
Včasih je žalost ali občutek brezupnosti del življenja vsakega odraslega, tudi otroka. Vendar so nekateri otroci žalostni ali nezainteresirani za stvari, v katerih so včasih uživali, ali se počutijo nemočne ali brezupne v situacijah, ki jih lahko spremenijo. Ko otroci čutijo nenehno žalost in brezup, lahko dobijo diagnozo depresije.
Primeri vedenj, ki jih pogosto opazimo pri otrocih z depresijo, vključujejo pogosto občutek žalosti ali razdražljivosti, izogibanje dejavnostim ali hobijem, ki so jih prej zabavali, spremembe v apetitu, spremembe v vzorcih spanja (spijo veliko več ali veliko manj kot običajno), pogosta utrujenost ali nemir, težave s koncentracijo, občutki ničvrednosti, nekoristnosti ali krivde ter izkazovanje samouničujočega vedenja.
Ekstremna depresija lahko pri otroku razmišlja o samomoru ali načrtuje samomor. Za najstnike in mlade odrasle je samomor med glavnimi vzroki smrti. Nekateri otroci morda ne govorijo o svojih nemočnih in brezupnih mislih in morda niti niso videti žalostni. Depresija lahko tudi povzroči, da otrok povzroča težave ali deluje nemotivirano. Zaradi slednjega drugi ne opazijo, da je otrok depresiven, ali pa ga pomotoma označijo za problematičnega ali lenega.
Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD)
Normalno je, da imajo otroci občasno težave s koncentracijo in vedenjem. Pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD) pa simptomi izginejo in so lahko zelo resni, povzročajo pa tudi resne težave v šoli, doma ali s prijatelji.
Otrok z ADHD lahko pogosto sanjari, pozablja ali izgublja stvari, se zvija in vrtoglavi, preveč govori, se težko upira skušnjavi, ima težave s spremembami in težave pri komuniciranju ali razumevanju z drugimi ljudmi.
Obsesivno kompulzivna motnja
Številni otroci občasno imajo misli, ki jih motijo, in morda se jim zdi, da bi morali glede teh misli nekaj narediti, tudi če njihova dejanja dejansko nimajo smisla. Lahko jih na primer skrbi, da bodo imeli smolo, če ne bodo nosili svojega najljubšega kosa oblačila.
Pri nekaterih otrocih misli in nagoni po določenih dejanjih vztrajajo, tudi če jih poskušajo ignorirati ali prisiliti, da izginejo. Otroci imajo lahko obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM), ko se neželene misli pojavljajo pogosto, jim vzamejo veliko časa (več kot eno uro na dan), jih motijo pri dejavnostih ali jih močno motijo.
Primeri obsesivno-kompulzivnega vedenja vključujejo neželene misli, impulze ali podobe, ki se nenehno ponavljajo in povzročajo tesnobo ali vznemirjenost, razmišljanje o nečem ali ponavljanje nečesa znova in znova (na primer štetje ali ponavljanje besed vedno znova tiho ali na glas), nenehna želja po določenih stvareh, ki jih je treba narediti na točno določen način in točno določeno število krat, da otrokova obsedenost izgine.
Otroci se tako obnašajo, ker menijo, da bodo s takšnim vedenjem preprečili, da bi se jim zgodile slabe stvari, ali da se bodo počutili bolje. Vendar vedenje običajno ni povezano z resnično nevarnostjo, da bi se zgodilo kaj slabega, ali pa je vedenje ekstremno.
Posttravmatska stresna motnja (PTSM)
Vsi otroci lahko doživijo zelo stresne dogodke, ki vplivajo na njihovo mišljenje in čustvovanje. Otroci si večinoma hitro in dobro opomorejo.
Vendar pa bo včasih na otroke, ki doživijo hud stres, kot je resna poškodba, večja sprememba ali smrt ožjega družinskega člana, to, kar se jim je zgodilo, dolgoročno vplivalo. Otrok lahko to travmo doživi neposredno ali pa je priča temu, da se dogaja komu drugemu.
Ko se pri otrocih pojavijo dolgotrajni simptomi, ki v povprečju trajajo več kot en mesec in ki povzročajo stisko ali ovirajo njihove odnose in dejavnosti, se jim lahko diagnosticira posttravmatska stresna motnja (PTSM).
Primeri simptomov PTSM pri otrocih so podoživljanje dogodkov v mislih ali igri, nočne more in težave s spanjem, pomanjkanje pozitivnih čustev, močan stalen strah ali žalost, razdražljivost ali izbruhi jeze, občutki nemoči in umika, pa tudi izogibanje določenim ljudem oz. mesta, ki otroka spominjajo na doživeto travmo.
vir Foto: Pexels
