So to res naši otroci?
So to res naši otroci? Naši sončki, ljubčki, naši zakladi, na katere pazimo kot na punčico svojega očesa, smo se spraševali te dni, ko je po družabnih omrežjih zaokrožil posnetek nepredstavljivega nasilja nad neko deklico, ki so ga izvajale njene vrstnice nekje v Celju.
Pred komaj tednom dni smo ob grozljivih prizorih iz Nemčije, ko so našli umorjeno dvanajstletno deklico, vsi onemeli. Kako je mogoče, smo se spraševali, ko smo izvedeli, da sta bili umora osumljeni njeni vrstnici?
Takrat sem zapisala, da je od tam do nas komaj malo več kot tisoč kilometrov. »Bognedaj, da tudi mi doživimo kaj podobnega!« Pri nas do umora sicer ni prišlo, a lahko bi se zgodilo tudi to. Ne pozabimo: v ne tako oddaljeni preteklosti sta mladoletni deklici na Koroškem ubili svojo mamo, v drugem primeru pa so najstniki na vlaku do smrti pretepli svojega sošolca.
Kam smo padli?!
Bojim se, da smo prišli do tiste točke, ko bi se morali z vso resnostjo usesti in se pogovoriti. Predvsem pa je napočil čas, ko ne smemo več tolerirati niti najmanjšega nasilja! Starši, učitelji, ulica, družba, kot takšna, vsi se moramo pogledati v ogledalo. Je tisti, ki dvigne roke enako kriv, kot oni, ki spodbuja, ki opazuje in molči? Je!
Na FB je Vilma dogodek takole komentirala:« Dokler ne bo obsojen napad Jarčeve na Kredarici, je vse zaman. Iz prakse pa vem, da staršev takih nasilnih otrok ni sram. Žrtev je zanje kriva, lasten otrok pa ne! V šolah dobi otrok opomin, hkrati pa mora učitelj izpolniti kup zapisnikov. Veliko dela, a neplačanega! Starši opomin podpišejo…Leto mine in karavana gre dalje. Drži, da kazni delijo na policiji in kasneje na sodišču, a za mladoletne so kot kapljica v morje…..«
Jabolko ne pade daleč od drevesa? Pred dnevi so v Reporterju objavili moj intervju. Ko sem včeraj brala komentarje pod njim, sem se resno vprašala, imajo tisti, ki so pljuvali po meni, doma otroke? Kakšni so ti otroci? So podobni nasilneži brez srca in duše kot njihovi starši?
Sovražni govor, ki se mu ploska
Če si samo za hip osvežimo spomin na vse, kar se je v dveh letih dogajalo med petkovimi protesti po Ljubljani, potem si lahko priznamo- ne glede na politično pripadnost- da so se mladi lahko tudi tam marsičesa naučili. A slabega, ne dobrega. Grožnje, kot so ”ubij ga”, so se dan za dnem vrtele na družabnih omrežjih, ob različnih prenosih so jih pokazali tudi na televiziji. Že takrat sem se spraševala, kakšni so ljudje, ki so zmožni reči ”ubij ga” v svojem zasebnem svetu? Bi to, kar so govorili, tudi storili? Bolje, da ne vem. Sovražnega govora, ki drugega napeljuje k ubijanju, je ogromno. A trese se gora, rodi se miš! Tisti, ki bi morali ukrepati, molčijo. Žalostno.
Mladi dobro vedo, saj niso neumni, da jim nihče ne bo skrivil lasu na glavi. Prvič zato ne, ker so kot mladoletniki zaščiteni. Drugič pa: ker niso slepi, vidijo, da pogosto tudi represivni organi mižijo pred dejanji tistih, ki prihajajo iz pravega mehurčka. Mladi, ki so na družabnih omrežjih kuhani in pečeni, vse to spremljajo in se učijo. Še dobro, da ni še huje, kot je že. Ker odrasli so hudičevo slab zgled mladim.
Vprašanje za milijon dolarjev
Kaj storiti, da bo bolje, da se ne bo že jutri zgodilo najhujše? »Šola pač ne more biti prijazen prostor za vse, to je moralni in pedagoški idiotizem,” pravi Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina. Trdi tudi, da je v primeru mladoletnih storilcev kaznivih dejanj naša zakonodaja preveč zaščitniška. To pomeni, da bi bilo treba spremeniti tudi sam odnos do mladoletnega storilca kaznivega dejanja kot do nekoga, ki mora prevzeti odgovornost. Ne pa, da se ga ščiti in išče razloge, kako njegova dejanja opravičiti. Na vprašanje, česa so takšni otroci zmožni, je odgovorila:« Zmožni so umora, uboja, sadističnega izživljanja, večurnega, ne morete si zamisliti, kakšne krutosti so denimo sposobni pri mučenju živali. Pri tem pa ne izkazujejo niti kančka obžalovanja, dejansko sadistično uživajo.« (vir)
Ali smo si odrasli pripravljeni priznati, da naši otroci, če se jim tako zahoče, nimajo čisto nobenega usmiljenja do sočloveka? Je tako, kot je, ker se bolj ali manj odkrito norčujemo iz moralnih vrednot, ki so naše prednike vsaj mičkeno ”držale nazaj”? Danes, ko je vse dovoljeno, na moralne zadržke nihče niti misli ne. Morda tudi zato ne, ker bi se iz njega norčevali, da je starokopiten?
Nosi krivdo za nasilje preveč feminizirana družba, kot meni dr. Andrej Perko?
Je res, da smo očeta povsem izrinili iz vzgoje, da je ”dober” le zato, da služi denar? Ali morda še to ne, če je mama tista, ki skrbi za otroke, on pa skozi življenje hodi po svoje? Je kriva permisivna vzgoja, ki samo boža in tolaži ter obljublja, da bo še ”vse dobro”? Je krivo tudi to, da iz nasilnega okolja umaknemo žrtev in ne nasilneža? Tisoč vprašanj, a nobenega pametnega odgovora. Če bi se zgodilo moji družini…
Sprašujem se, kako bi ravnala, če bi se nasilneži lotili koga od njih? Bi lahko ohranila mirno kri, ko bi videla, da je nasilnežu ”sistem” pogledal skozi prste? Bi me takšno ravnanje ubilo? Veste, tudi to se je že zgodilo. Nekoč je nek oče nasilnežu, ki je mučil njegove sina malodane skozi vso devetletko, primazal dve okoli ušes. Nasilnež jo je odlično odnesel, oče pa je imel še leta kup težav. Iz majhnega, lokalnega nasilneža je zrasel velik nasilnež. Kar nekaj časa je preživel tam, kjer mu je mesto: v zaporu. Kot desetletni fantič je mučil sošolce, kot odrasel moški partnerico in otroke.
So bili krivi odrasli, ker mu v rani mladosti niso znali in hoteli postaviti meje? Neukrepanje je uničilo več življenj. Psihične težave ima tudi žrtev, čeprav je danes že odrasla oseba. Neukrepanje učiteljice in ravnateljice, smrtni strah pred nasilnežem, so pustili globoke rane v njegovi duši.
Jih bo kdaj zacelil čas?
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ