Življenje, ki odteka, odteče
Današnja kolumna se je rodila na sprehodu. Redno in z veseljem se sprehajam s svojim psom, redno pa se tudi trudim, da bi med to dejavnostjo telefon pridno ostajal v žepu. Nič ni namreč bolj neumnega kot ljudje, ki se sprehajajo s povodcem v eni in s telefonom v drugi roki. No, vsaj dokler nisem videla še nečesa bolj srhljivega.
Sprehajanje s telefonom in psom je pravzaprav svojevrsten dosežek. Na ta način ubijemo kar tri muhe na en mah. Izničimo pozitivne učinke gibanja zunaj, ignoriramo svojega najboljšega in zvestega prijatelja ter krepimo svojo odvisniško naravo. Res smo že postali mojstri večopravilnosti hkrati.
Pravzaprav ne vem, zakaj me je zadnjič ta prizor tako zelo ganil in prizadel, pa me pač je. In hočem ga deliti z vami. Predstavljajte si čudovit dan, prihajajoča pomlad se vonja v zraku, narava poganja, romantična klopca vabi v svoje naročje. Na njej sedita dedek in babica, ki varujeta svojega vnuka. Vnuk je nekaj mesecev staro dete, ki z zvedavim in jasnim pogledom kuka tja nekam v nebo iz svoje lepe globoke košare, pritrjene na pravi ferrari med vozički. Dedek in babica sedita, tesno stisnjena drug ob drugem. Med zaljubljenim ogledovanjem novorojenega dojenčka, ki nosi tudi njune gene, se držita za roke. Tiha zaveznika, ki ju je življenje pripeljalo do pobiranja sadov.
V njunih pogledih lahko ujamem, sem prepričana, točno tisto iskro nagajivosti, s katero sta se sporazumevala včasih. Včasih je točno ta pogled zanetil pravi ogenj, poželenje, strast. Kreativna energija, ki je posredno ustvarila tudi to dete v vozičku. Poleg ponosa, zadovoljstva in čiste naslade nad popolnostjo življenja izmenjata spomine. »Vidiš, koliko vsega sva že doživela? Koliko tega dala skupaj »čez«? Se spomniš, ko sva bila midva novopečena starša? V tebi še vedno prepoznam tisto mlado žensko. Tako si mi bila seksi, tudi ko si bila utrujena. Sploh ne veš, kako zelo te imam rad in kako zelo sem ponosen, da sva v življenju toliko ustvarila,« reče on. »Ja, vem. Res je življenje kljub vsemu zelo prijazno z nama. In verjemi, ne bi želela menjati ničesar.
Dobro nama je šlo in veselim se še vsega, kar prihaja. Ne vem, varuški sva samo do 16. ure, kam me pa vabiš potem? Če že trdiš, da v meni prepoznaš mlado žensko, potem pa mi boš moral tudi dokazati, ali je tudi v tebi še kaj tistega frajerja,« mu odvrne babica nagajivo in pošlje pomenljivi pogled. Prisežem, da sem ga videla zardeti, pobalinski nasmeh na obrazu pa je skril, ko je obraz raje usmeril k tlom.
Kako se vam zdi? Všečen prizor? Ja, najverjetneje bi bil res, če bi se zgodil. Ali če bi bila moja domišljija tista, ki bi določala njuno realnost. Pa sta v resnici samo na klopci sedela dedek in babica. Skorajda vsak na svojem koncu klopce. In čeprav sta imela poleg sebe res parkiran voziček z nadobudnim dojenčkom in še enega vnuka na skiroju, ki je okoli njiju delal kroge, sta kar petnajst dolgih minut oba nepremično bolščala vsak v svoj pametni telefon.
Pogled na njima se mi je ustavil že, ko sem se jima od daleč približevala. Pogled sem obdržala tam tudi celih petnajst minut, kolikor časa je potreboval moj pes, da se je igral s svojim kosmatim prijateljem v bližini. In po petnajstih minutah smo vsi hkrati krenili naprej. Onadva še vedno bolščeč v svoje telefone, jaz s pozornostjo, usmerjeno na vse drugo. Nase, na psa, na okolico, sonce, zelenje … na misli, kako in s kom bom preživela preostanek fantastičnega dne.
Aparati so neizogibni. Tudi sama ga uporabljam veliko, ker to od mene zahteva in pričakuje moje delo. Več kot to mu pa ne dam. Ne dam mu dragocenega časa, ko to ni nujno. Ne dam mu svojih pogledov in pozornosti, ker si jih drugi zaslužijo bolj. Pa tudi vem, da mi jih bodo drugi viri oplojeno vrnili. Telefon ali partner? Telefon ali pes? Telefon ali otrok? Telefon ali narava? Telefon ali jaz?
Ne vem za vas, moji odgovori na zgoraj zastavljena vprašanja so zelo jasni in odločni. Za božjo voljo, nehajte se že enkrat družiti s svojimi telefoni. Nehajte zapravljati dragoceni čas. Nimate ga na voljo neskončno, natančno je odmerjen. Vsaj v tej podobi.
In ja, recite, kar hočete. Saj tu in tam je treba med sprehodom s psom vzeti v roke tudi telefon za kakšne »nujne« zaznamke. Ampak največkrat ne. Vse je možnost izbire in postavljanja meja. Sprehajanje psa IN svojega telefona je enostavno nesmiselno in naravnost bedasto.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna manegerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ.
Umologija (link): https://www.umologija.com/
Tjaša Ravnikar (link): https://tjasaravnikar.si/
Opomba: Stališča avtorice niso nujno tudi stališča Uredništva
