Sredi kamnitih stebrov, ki se dvigajo kot prsti proti nebu, lebdi kraj, kjer se čas meri v molitvah, ne v urah. Meteora, v osrčju Grčije, je eden tistih krajev, ki te preprosto ustavi. Tu, med nebom in zemljo, stoji šest delujočih pravoslavnih samostanov, zgrajenih na skoraj nedostopnih pečinah. Mnogi jih poznajo s fotografij, malo kdo pa ve, kako poteka vsakdan tistih, ki tukaj živijo.
Dan v Meteori se začne še pred sončnim vzhodom. V zraku je hladen vonj po kamnu in kadilu, ptice prebujajo dolino, in iz samostanov se zasliši prvo petje menihov. Molitev je njihova ura budnosti. Po njej sledi skromen zajtrk – pogosto kruh, oljke in kozarec vina, pridelanega v samostanskih vinogradih. Ne iz razkošja, temveč kot simbol Kristusove krvi, kot del obreda in spoštovanja do dela rok.
V teh trenutkih je tišina skoraj sveta. Samostani stojijo visoko nad mestom Kalambaka, na pečinah, visokih tudi do 500 metrov. Od spodaj so videti kot da lebde, zato jih domačini imenujejo kar „kamni, ki so se dotaknili neba“. Dovolj je, da prisluhneš vetru – in razumeš, zakaj so menihi v 14. stoletju prišli sem iskat samoto in Boga.
Prvi samostani Meteore so bili zgrajeni, da bi nudili zavetje menihom, ki so bežali pred turškimi vpadi. Takrat so vanje vstopali le po vrvi ali z mrežo, ki so jo spuščali z vrha – pravijo, da so jo menjali šele, “ko jo je Bog sam pretrgal“. Danes je do njih speljanih nekaj kamnitih stopnic, a občutek, da se dvigaš iz sveta vsakdanjosti, ostaja.
V notranjosti samostanov vlada mir in red. Ikone, ročno poslikane freske in vonj po čebelnem vosku ustvarjajo občutek starodavne svetosti. V samostanu Megalo Meteoro, največjem in najstarejšem, so še danes ohranjeni rokopisi in relikvije, ki segajo v bizantinsko obdobje. V samostanu Varlaam, znanem po svojih knjižnih zbirkah, menihi še vedno sami pripravljajo kadilo in vino.
Vino, delo in molitev
Življenje menihov Meteore je preplet dela in duhovnosti. Ko končajo jutranje obrede, se posvetijo vsakdanjim opravilom – obdelujejo majhne vrtove, pečejo kruh, pripravljajo olivno olje in skrbijo za obiskovalce. Njihova vina, pridelana iz trt, ki rastejo na sončnih pobočjih pod samostani, so polna okusa zemlje in sonca.
Če imaš srečo, ti kakšen menih v samostanu Rousanou ali Agios Stefanos ponudi majhen kozarec vina – ne kot turistično gesto, ampak kot znak gostoljubja. “Vino je del našega vsakdana, ne razkošje,” pravijo. “Z njim proslavljamo življenje, ki nam je dano.“
Ko sonce doseže vrh, se po samostanih razlije tišina. Menihi se umaknejo v svoje celice, kjer berejo, molijo ali pišejo. Popoldne prinese svetlobo, ki se odbija od kamnitih sten, in občutek, da svet spodaj ne obstaja.
Meteora ni le duhovno središče, temveč tudi živi muzej tradicije. Tukaj so menihi tisti, ki ohranjajo staro umetnost ikonografije, rokopisov in petja. Ko jih poslušaš med večerno molitvijo, se zdi, kot da se glasovi stapljajo z vetrom in odmevajo po dolini.
Turisti prihajajo z vsega sveta, a pravijo, da tisti, ki pridejo izven sezone, občutijo pravi duh kraja. Takrat ni množic, le šelestenje dreves in tihi koraki po kamnu. Domačini v Kalambaki pravijo, da imajo samostani svojo energijo – da te prisilijo, da upočasniš, vdihneš in prisluhneš.
Ko zvečer sonce zažari na kamnitih stolpih in zadnji žarki obsijejo kupole, se v zraku začuti mešanica dima, molitve in miru. Menihi se zberejo ob večerji, znova s kozarcem vina – tokrat ne zaradi obreda, ampak hvaležnosti.
V Meteori se dnevi ne merijo po koledarju, temveč po trenutkih zavedanja. Med molitvijo, tišino in kapljico vina je življenje tam, kjer se svet in nebo še vedno dotikata – počasi, mirno, sveto.
Foto: Pixabay/MemoryCatcher
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
