Raziskovalci ameriške vesoljske agencije NASA in Državne univerze v Pensilvaniji menijo, da bi se morebitni znaki življenja na Marsu lahko ohranili v njegovem ledu ali permafrostu. Po navedbah ekipe, ki je ustvarila razmere, podobne marsovskim, bi lahko fragmenti molekul iz bakterije E. coli, če bi bili ujeti v led, ostali nespremenjeni več kot 50 milijonov let. „Pokazali smo, da lahko aminokisline v čistem ledu preživijo izjemno dolgo, kljub kozmičnemu sevanju,“ so poudarili raziskovalci iz centra Goddard pri Nasi in univerze Penn State.
V študiji, objavljeni v reviji Astrobiology, so zapisali, da bi morale prihodnje misije na Marsu „usmeriti pozornost na lokacije s čistim ledom ali permafrostom, kjer prevladuje led, namesto da se osredotočajo na kamnine, gline ali zemljo“.
Soavtor raziskave, profesor geoznanosti Chris House z univerze Penn State, je pojasnil, da je časovni razpon ohranitve izjemen. „Petdeset milijonov let je veliko več od starosti trenutnih površinskih ledenih usedlin na Marsu, ki so pogosto stare manj kot dva milijona let,“ je dejal. Po njegovih besedah bi to pomenilo, da bi se lahko „v ledu ohranili ostanki morebitnega organskega življenja“.
House, sicer direktor konzorcija Penn State za planetarne in zunajplanetarne znanosti, je dodal, da „če so v bližini površine Marsa prisotne bakterije, jih lahko prihodnje misije dejansko najdejo“.
Simulacija marsovskega mraza in sevanja
Raziskovalno ekipo je vodil astrobiolog Alexander Pavlov, nekdanji doktorand Penn State, danes znanstvenik pri NASA Goddard. V laboratoriju so bakterijo E. coli zaprli v raztopine čistega vodnega ledu ter v mešanice, ki posnemajo marsovsko zemljo, kot so kamnine in silikatne gline.
Vzorce so zamrznili na minus 60 stopinj Fahrenheita (–51 stopinj Celzija) in jih v Centru za radiološko znanost univerze Penn State obsevali z gama žarki, kar je ustrezalo 20 milijonom let izpostavljenosti kozmičnim žarkom na površini Marsa. „Nato smo modelirali še dodatnih 30 milijonov let sevanja,“ so pojasnili raziskovalci.
Led kot varovalni ščit
Rezultati so pokazali, da je v čistem ledu več kot 10 odstotkov aminokislin iz E. coli preživelo simulirano obdobje 50 milijonov let. Vzorci, pomešani z mineralnimi usedlinami, pa so se razgradili do 10-krat hitreje. „Presenetilo nas je, da se organski materiali v čistem vodnem ledu uničujejo veliko počasneje,“ je povedal Pavlov.
Raziskovalci domnevajo, da je hitrejša razgradnja v mešanici z minerali posledica tankega filma tekoče vode med ledom in minerali, ki omogoča, da sevanje lažje doseže organske spojine. „Medtem ko so v trdnem ledu, se škodljivi delci, ki nastanejo zaradi sevanja, zamrznejo na mestu in ne dosežejo molekul,“ je pojasnil Pavlov. Po njegovih besedah „to kaže, da so območja s čistim ledom najboljša tarča za iskanje nedavnega biološkega materiala na Marsu“.
Ekipa je rezultate razširila še na druge ledene svetove. Testirali so razgradnjo organskih materialov pri temperaturah, značilnih za Jupitrovo luno Evropo in Saturnovo luno Enkelad. Ugotovili so, da nižje temperature še dodatno upočasnijo propadanje.
„Ti rezultati so spodbudni za Nasino misijo Europa Clipper,“ je dejal Pavlov. Vesoljsko plovilo, izstreljeno leta 2024, bo leta 2030 poletelo proti Jupitru, kjer bo izvedlo 49 preletov nad Evropo in analiziralo njeno ledeno površino ter ocean pod njo. Cilj misije je ugotoviti, ali lahko tam obstajajo pogoji za življenje.
Zadnja misija, ki je neposredno raziskovala led na Marsu, je bila NASA Phoenix leta 2008. Takrat so prvič posneli fotografije ledu v marsovskem arktičnem pasu. „Na Marsu je veliko ledu, vendar je večina tik pod površjem,“ je povedal House. Po njegovih besedah bodo „prihodnje misije potrebovale dovolj velik vrtalnik ali zajemalko, da dosežejo led, podobno kot Phoenix“.
Foto: Pixabay/WikiImages/fotografija je simbolna
