Na jugu Italije, v pokrajini Basilicata, kjer se griči prelijejo v kamnito pokrajino, leži mesto, ki je bolj podobno sanjam kot resničnosti. Matera, „mesto kamna“, je eden najstarejših naseljenih krajev na svetu in eno najbolj nenavadnih mest v Evropi. V njeni sredi leži labirint votlin, uličic in hiš, vklesanih neposredno v skalo – kraj, kjer ljudje že tisočletja živijo v kamnitih domovih, imenovanih sassi.
Matera ni nastala včeraj. Arheologi menijo, da so tukaj prvi prebivalci živeli že pred več kot 9.000 leti, kar jo uvršča med najstarejša stalno naseljena mesta na svetu. Vzpetine, ki obdajajo središče, so polne votlin, ki so jih skozi stoletja ljudje razširili v bivališča. Iz teh preprostih jam je zraslo celotno mesto – Sassi di Matera, danes razdeljeno na dva dela, Sasso Barisano in Sasso Caveoso.
Sassi so nekoč veljali za revščino – v petdesetih letih prejšnjega stoletja je italijanska vlada zaradi nehigieničnih razmer prebivalce preselila, Matera pa je skoraj propadla. A ironično, prav to, kar je bilo nekoč sramota, je danes njen največji ponos. Odkar jo je UNESCO leta 1993 razglasil za svetovno dediščino, je Matera znova zaživela – kot simbol vztrajnosti, kulture in lepote, ki kljubuje času.
Ko vstopiš v Matero, imaš občutek, da si stopil v drug svet. V ozkih ulicah se svetloba odbija od svetlega apnenca, ki daje mestu značilen srebrno-zlat sijaj. Zgoraj se dvigajo cerkve z zvoniki, spodaj se vrstijo terase, stopnice in vrata, ki vodijo v notranjost skale. Nekateri domovi so danes preurejeni v hotele, restavracije in umetniške galerije, a veliko jih je še vedno zasebnih bivališč – ljudje tu resnično živijo, jedo, spijo in gledajo televizijo, obdani z zidovi, ki so stari tisočletja.
Domačini pravijo, da je življenje v Sassi nekaj posebnega: poleti hladno, pozimi toplo, in vedno povezano z zemljo. V notranjosti diši po vlagi in apnencu, po preprostih jedeh, ki jih pripravljajo iz lokalnih sestavin – kruh iz Matera, olivno olje, sir pecorino in vino Aglianico.
Ko se sprehajaš po uličicah, slišiš odmev korakov in zvonov z bližnjih cerkva. Na vsakem vogalu se skriva prizor, ki bi lahko bil iz filma – in dejansko je bil. Matera je bila kulisa številnim filmskim klasikam, od Pasolinijevega Evangelija po Mateju do sodobnega Jamesa Bonda (No Time To Die).
Od sramote do svetovne slave
Matera je zgodba o ponovnem rojstvu. Še pred nekaj desetletji so jo imenovali „sramota Italije“ – simbol revščine in pozabe. Danes pa je kulturna prestolnica Evrope (naslov je nosila leta 2019) in eno najbolj obiskanih mest v južni Italiji. Kljub turističnemu razcvetu ohranja tisto, kar jo dela edinstveno – tišino, občutek starodavnosti in pristno toplino ljudi.
Mnogi domačini so se v zadnjih letih vrnili in obnovili svoje stare hiše. Uporabljajo tradicionalne tehnike, brez betona, brez modernih fasad – samo kamen, apno in potrpežljivost. Rezultat je mesto, ki živi z istim ritmom kot nekoč, a z novim ponosom.
Ko se zvečer prižgejo svetilke, se Matera spremeni v morje zlatega sijaja. Svetloba se preliva po stenah, ulice se umirijo, in s teras se razlega vonj po sveže pečenem kruhu. Turisti posedajo v majhnih restavracijah, domačini pa počasi zapirajo polkne – dan se konča, a mesto diha naprej.
Kraj, kjer se kamen spominja
V Materi je vsak kamen priča preživetja. Stene pripovedujejo zgodbe o revežih, menihih, pastirjih in umetnikih, ki so skozi stoletja pustili svoj odtis. Tudi danes je to mesto kontrastov – staro in novo, sveto in posvetno, trdo in nežno.
Zjutraj se nad Sassi razlije megla, iz dimnikov se vije dim, in vse deluje, kot da čas nikoli ni odšel. Slišati je glasove otrok, ki se odpravljajo v šolo, in korake turistov, ki občudujejo pogled z razgledne točke Belvedere di Murgia Timone – tam, kjer se vidi celotna Matera, kot bi lebdeča nad pečinami.
Matera ni le arhitekturni čudež, temveč tudi opomin, da se iz najtežjih zgodb lahko rodi lepota. Iz sence in kamna je zraslo mesto, ki danes sije močneje kot kdajkoli prej – kraljica kamna, ki se ne boji časa, ker ve, da ga je že preživela.
Foto: Pixabay/chatst2
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
