Mi smo družba, ki rada ubija
Mi moramo vedno nekoga ubiti. Dober akcijski film ni dober, če se kup ljudi med sabo ne postreli. Še dobro, da kakšen ostane. Kaj ne bi bil ravno hec, da vsi popadajo in ni na koncu nikogar več? Ni komedije brez resnično »usranega« zapleta, ki po navadi vsaj prinese hudo poškodbo ali smrtonosno bolezen. Ni romantike, brez da bi se nekdo za časa filma »za vedno poslovil« ali že štartal z zgodbo, kako mu je nekdo od bližnjih umrl. Drama je pa tako pač drama. Tudi tam jih kar nekaj pokopljemo.
Že tako me marsikdaj ujezijo najrazličnejše vsebine, ki jim je predvsem skupno eno. Da koga ubijejo. Še najbolj nadležno se mi je to vedno zdelo, ko to vztrajno rinejo tudi v vsebine za otroke. Bogato mi je okus zadovoljstva in veselja pokvarilo nadaljevanje filma Mamma Mia, kjer so se odkrižali tudi Done in zaključili »vesel« film na način, da so ljudje odhajali v solzah. Kaj imajo od tega? Kaj imamo mi od tega? Ko sem zadnjič v roke prijela »veselo« knjigo, pa mi je toliko prekipelo, da je nastala tale kolumna.
Prav, si mislim, ko jo zagledam. Če že ne morem več uživati ob filmih Mamma Mia, ker so jih zamorili z ubijanjem, potem me bo pa razvedrila tale knjiga. Že naslovnica je namreč obetala nekaj prijetno vznesenega, in ko sem prebrala uvodno misel, mi je bila knjiga prodana. Stavek namreč pravi: »Pobeg v Grčijo na toplo sonce, glasbo, smeh in kanček romantike … Roman za dobro počutje, kot nalašč za poletje 2020!«
Moje navdušenje ni trajalo dolgo, saj že na prvih nekaj straneh ugotoviš, da te bodo tudi tam zamorili. Kaj pa drugega, če spet nima glavna junakinja mrtvih staršev. Živi z babico in obe se trudita v mislih, besedah in dejanjih, da bi spomin nanju ostal živ. Ali moramo res, ampak prav res in povsod nekoga ubiti? Ali preprosto ne verjamemo, da ni dobrih, kakovostnih, polnih in dovolj zanimivih vsebin, če ni šel nekdo »po gobe«? Sama sem, priznam, od vsega tega nepotrebnega umiranja včasih utrujena. Nemudoma preklopim kanal ali zaprem knjigo, ko mi ponudijo takšno vsebino ali del nje. Če se namreč odločim, da del svojega dragocenega časa izkoristim za RAZVEDRILO, kar naj bi vse te vsebine bile, potem tam nikakor ne pričakujem morije v nobeni obliki. Nesprejemljivo.
Bistvo je namreč, da sanjarimo in da nam je lepo. Zmotno menimo, da se da od tega razvaditi. To nam lahko predstavlja nepredstavljiv vir navdiha, moči in upanja. Slednje pa potrebujemo v življenju, del katerega je seveda tudi umiranje. Ampak ponavljam RAZVEDRILO. Sama imam zelo jasno predstavo in znanja, kaj in kako vpliva name, kaj in kako mi koristi in kaj in kako škodi. Zato s tem tudi spretno krmarim in se z lahkoto odrekam nepotrebnemu balastu, ki pod krinko lepega predlaga nasprotno in obteži. Prav zaradi tega lahko po drugi strani posegam po kakovostnih vsebinah, ki mi prinesejo želen učinek.
Velikokrat pa seveda pomislim na vse tiste, ki vse razvedrilo uporabljajo kar tako. In ga tudi necenzurirano in pasivno sprejemajo. Ni vedno vse slabo, sploh ne. Kdaj pa kdaj je tudi kaj žalostnega ali nasilnega lahko kot del terapije, ki iz nas izvabi sicer potlačene in spregledane občutke in slednje deluje kot ventil, da ne popokamo po šivih. Ampak verjemite, da zagotovo najboljše razvedrilo je zabavno in smešno. Ne velja zastonj rek: »Smeh je pol zdravja.« Torej je to recept, pri katerem NIKAKOR IN NIKOLI ne moremo zgrešiti. In zdaj se vračam spet na prvotno vprašanje. Ali moramo res povsod pri tem nekoga ubiti?
Očitno smo res družba, ki rada ubija. Ki rada dela dramo in drastične zaplete. Tako zelo že vsa razvedrila tekmujejo med sabo, komu bo v svojih sledilcih uspelo izvabiti več emocij, da ni več nobenega pravila, zdravih meja ali mer dobrega okusa. In če sem prej upala, da so se izkrivili »samo filmi«, sem tudi malo razočarana nad knjigami. Čeprav sem zagrizen knjigožer, mi niti na tem področju ni več prizaneseno. Knjiga za otroke … mrtvi. Ljubezenski romani … mrtvi. Erotični zapisi … mrtvi. Potopisi in življenjepisi … mrtvi. Strokovna literatura … mrtvi.
Vsako moje razočaranje se zaključi tako, da se odločim, da bom nekaj prispevala k temu v nasprotno smer. In tako napišem pravljico. Pa napišem knjigo. Pa napišem scenarije. Vrhunske. Ja, dobro blago se samo hvali. In kljub vsemu čudovitemu uspehu in vsemu dogovarjanju, ki je ponekod že obrodilo sadove, ponekod pa je še v teku – veste, kaj me najprej vprašajo? »Ja, kje je pa zaplet?« In poparjeno razočarani so, ko vsakokrat znova odvrnem: »Ne, jaz ne bom nikogar ubila in posledično nikogar zamorila!«
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.
